zagozdíti se, in zagózditi se
- priti v kaj ozkega, ovirajočega in tam ostati, se ne premikati: pri plezanju iz luknje se je zagozdil; med podkev in kopito se je zagozdil kamen; pri žaganju se je rezilo zagozdilo / plavajoči led se je zagozdil v soteski; pren. v možgane se mu je zagozdila trdovratna misel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 8. 2019.
Preden so se začele poletne počitnice, sem imel popolno rutino. Vstal sem ob 4:00, si pripravil čaj, bral, skočil pod tuš, zajtrkoval in se odpravil v šolo. Tudi večeri so bili zelo rutinski in organizirani. Ugasni elektroniko do 18:00. Pospravi, piši, umij zobe. Nato branje do 20:00, potem pa v posteljo. Bilo je odlično. Produktivno.
Nato pa je prišlo poletje. Dolgi dnevi. Počitnice na gorenjskem. Vročina. Pa saj je svetlo kot sredi dneva, si rečeš ob sedmih zvečer. Tako greš spat ob 21:00, 22:00. Enkrat, dvakrat, trikrat. Posledično vstaneš ob 5:00, 6:00. Enkrat, dvakrat, trikrat... Kot bi mignil mine mesec in zaveš se, da je tvoja popolna rutina izginila v nič. Neorganiziran in len postane tvoj nov moto. Tudi če se potrudiš, da bi čez dan naredil karkoli pomembnega, omembe vrednega, je težko. Početi nič, pa je preprosto. A na dolgi rok slabo.
Bil sem zagozden. Obtičal sem v rutini ugodja, brezdelja in poležavanja. "Zakaj bi sploh kaj počel?", so mi pravili možgani. "Saj imaš vse kar potrebuješ. Sprosti se, uživaj in življenje bo vedno lepo." Ja, bilo bi lepo, če bi bilo res. Vendar ni tako. Ne moreš uživati in početi nič v nedogled. Slej ali prej je treba zavihati rokave in se lotiti dela. Šola, služba, hišna opravila, hobiji... Vedno se kaj najde.
Ljudje nismo ustvarjeni za poležavanje. Ves čas se moramo premikati, pa naj bo fizično, psihično ali kakorkoli pač že. Če želimo biti srečni, moramo nekaj početi. In če je le mogoče, moramo početi nekaj, kar imamo radi.
Danes je ponedeljek, 9. september. Ura je 5:00. Tako kot večino dni zadnji mesec, tudi to jutro sedim za računalnikom in pišem. 100 besed. Včasih več. Nikoli manj. Dokler ne dosežem cilja (100 besed), se ne lotim ničesar drugega. Počasi se vračam nazaj v ritem. Vsak nov dan je bolj produktiven, bolj organiziran. Ni lahko. Vse preveč enostavno je pasti nazaj v rutino uživanja in brezdelja. A počasi in z veliko truda, mi bo uspelo.