izmúčiti -im tudi zmúčiti -im dov. (ú ȗ) povzročiti, da kdo izgubi življenjske, duševne moči: kašelj bolnika izmuči; z zasliševanjem so jo tako izmučili, da je omedlela; ekspr. izmučiti koga do smrti; na potovanju se je izmučil; duševno, telesno se izmučiti

izmúčen tudi zmúčen -a -o: izmučen človek; izmučen obraz; izmučen od vročine; na smrt izmučen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2025.

Dodatek, 21. 1. 2026

Kasneje v letu 2025 sem dobil dodatno diagnozo: insuficienca nadledvične žleze. Ko sem začel zdravljenje s hidrokortizonom, se je moje stanje, sploh kar se tiče izmučenosti, hitro izboljšalo. Še vedno se sicer zgodi, da sem kdaj izjemo izmučen, vendar pa je to zelo redko.

Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje zares spočit. Bolj kot ne vsak dan sem izmučen. Včasih psihično, včasih fizično, včasih oboje. Ni pomembno kdaj grem v posteljo ali kdaj vstanem. Ni pomembno ali sem v službi ali ne. Nisem še našel rešitve za to. Kljub temu pa se mi zdi, da gredo stvari počasi na bolje.

Vse skupaj se je začelo pred približno tremi leti. Pozno sem hodil spat, včasih sem zaspal kar na kavču. Posledično sem pozno vstajal. Delal veliko od doma. Kaj je bilo za to krivo, ne vem. Glavni razlog so bile verjetno težave doma. Kmalu po tem, ko se je vse to začelo, sem se namreč preselil na svoje. Vendar pa na dolgi rok to ni rešilo težav.

Mogoče sem za to, da sem vedno izmučen, kriv sam. Zadnja leta sem namreč opustil marsikatero dobro rutino. Vse več časa sem preživljal na telefonu in računalniku, tudi ko je šlo za nepomembne stvari. Pozno sem hodil spat. Manj sem bral in manj sem telovadil. Moja koncentracija in moja sposobnost branja daljših tekstov je posledično močno upadla. Izpuhtela je tudi vsa kondicija. Posledično so se začele težave z bolečinami v križu, ramenih in vratu. In šlo je samo še na slabše.

Kot da ni bilo dovolj, pa so mi letos na začetku leta postavili še diagnozo celiakije. Najprej sem bil vesel, ker smo končno ugotovili, kaj je vzrok mojih zdravstvenih težav. Potem pa so stvari spet šle malo na slabše. Diagnoza celiakije, skupaj z izgubo telesne teže in težavami v službi je slabo vplivala na moje psihično zdravje.

Kljub vsemu pa vztrajam naprej. Trenutno največ truda namenim:

• pridobivanju telesne teže,
• telovadbi,
• soočanju s psihičnimi težavami in
• vzpostavitvi dobrih rutin.

Ko se je vse skupaj pred leti začelo, sem si mislil, da bom lahko težave odpravil hitro in enostavno. Takrat se nisem zavedal, kako se motim. Zdaj sem namreč s pomočjo bližnjih in z rednimi obiski psihologinje ugotovil, da bo zdravljenje trajalo precej dlje, kot sem sprva mislil. Ker se zdaj tega zavedam, se veliko lažje sprijaznim z dejstvom, da ni nič narobe, če mi kdaj spodleti in je napredek počasnejši, kot bi si želel.

Pomembno je le, da ne obupam.