Dodatek, 29. 1. 2026

Kasneje v letu 2025 sem dobil dodatno diagnozo: insuficienca nadledvične žleze. Ko sem začel zdravljenje s hidrokortizonom, se je moje stanje, sploh kar se tiče izmučenosti, pa tudi motivacije, hitro izboljšalo. Še vedno se sicer zgodi, da sem kdaj izjemo izmučen, vendar pa je to zelo redko.

Prvič sem o tej temi pisal septembra 2019. V tistem času sem ravno zaključil srednjo šolo in začenjal z iskanjem službe. Vzdrževanje dobre rutine je bilo takrat relativno enostavno. Nisem pa se zavedal, da ne bo vedno tako. Skozi leta se je namreč izkazalo, da je vzdrževati dobro rutino ob službi, osebnih in zdravstvenih težavah, življenjem na svojem itd. preklemansko težko.

Šest let kasneje sem spet zagozden. Moji dnevi nimajo ne repa ne glave, vzdrževati dobro rutino je praktično nemogoče. Ne spomnim se, kdaj točno se je vse skupaj začelo. Skozi leta sem namreč imel dobra in slaba obdobja. Nikoli pa si nisem zares dobro uredil življenja. Zakaj? Ne vem. Vsaj ne popolnoma.

Vse skupaj se je začelo z mojo prvo službo. Takrat sem delal v tehnični podpori pri enem izmed ponudnikov mobilnih storitev v Sloveniji. Sprva služba niti ni bila tako slaba. A sčasoma je iz mene posrkala vso voljo do življenja. K temu so še posebej pripomogli razmetani urniki (naši vodje so vztrajali pri tem, da ne morejo narediti urnika tako, da bi po en teden skupaj delal isto izmeno, zato smo vsak dan delali drugače) in delo z zahtevnimi strankami (teh je bilo kar precej).

Po manj kot pol leta v tej službi je bilo moje življenje tako obupno, da sem brez večjih zadržkov dal odpoved in začel z iskanjem nove službe.

Potem pa sem imel srečo in pristal praktično v moji sanjski službi. Zaposlil sem se kot junior sistemski administrator pri enem izmed ponudnikov spletnega gostovanja v Sloveniji. Delo je bilo super, ekipa je bila super, urnik je bil prilagodljiv, ... Ni da ni. Bila pa je ena stvar, ki me je kasneje potisnila čez rob. Dežurstva. En teden na mesec, vsak mesec. Po treh letih na tem delovnem mestu sem bil psihično in fizično tako izmučen, da enostavno nisem mogel več. Zato sem poiskal drugo službo in dal odpoved. To odločitev zdaj sicer obžalujem, ampak to je tema za kdaj drugič.

Zadnji dve leti pa sta precej kaotični. Nenehno se spopadam z nekimi zdravstvenimi težavami. Psihično nisem ravno v najboljšem stanju. Kar se službe tiče pa tudi nimam ravno sreče.

Spet sem zagozden. Veliko časa zapravim za nepomembne stvari. Pišem in berem bolj malo. Pa tudi moje druge hobije sem bolj kot ne opustil. A kljub temu vztrajam naprej. In počasi, zelo počasi, gredo stvari na bolje.

Ta mesec sem tako spet začel s pisanjem in branjem. Tudi s športom se malo več ukvarjam. Pridobivati pa sem začel tudi na telesni teži, kar je ključnega pomena za izboljšanje mojega zdravstvenega stanja. Vsak dan je sicer mučen, ker porabim veliko energije, da naredim vse, kar želim. A kljub temu vztrajam naprej.

Če se kdaj znajdete v podobni situaciji, ne obupajte. Vzemite si čas in se trudite postopoma izboljševati stvari. Najprej se vam bo zdelo, kot da ni nobenega napredka. Potem pa boste opazili, da se stvari kljub vsemu počasi izboljšujejo. Zato ne obupajte. Počasi in strpno se bodo stvari spremenile na bolje.