Že zadnjih nekaj ur je sedela pred oknom. Nevihta jo je povsem premamila. In kar ni ji bilo videti konca. Meteor za meteorjem je risal črte po nebu.
Za sabo je zaslišala korake. Luči so utripnile, kot se je dogajalo že cel večer.
“Draga, kaj ko bi šla spat? Jutri naju čaka delo, saj veš.”
Prav je imel. Res je bil že čas, da se odpravi spat.
Ko se je zjutraj zbudila, je bilo še temno. Vstala je in se napotila v kopalnico. Prižgala je luč, a zgodilo se ni nič.
“Preseta žarnica. Vedno se pokvari takrat, ko ni treba.”
Tlesknila je s prsti. Luč se je prižgala.
“Kaj za...?!”
Spet je tlesknila s prsti in luč je ugasnila.
“Rosco, dragi!”, je zavpila. “Pridi sem.”
Ni ji bilo mar, da ga bo zbudila. Želela se je prepričati, da se ji ne meša.
“Rosco!”
“Kaj?”, se je ves zaspan oglasil iz spalnice.
“Pridi sem. Nekaj ti moram pokazati. Nujno.”
Privlekel se je v kopalnico.
“Kaj je?”
Tlesknila je s prsi. Luč se je prižgala.
“Kaj za vraga?!”
Torej se ji ni mešalo. Luč se je zares odzivala na tleskanje s prsti.
“Si pravkar…”
“Prižgala luč s tleskom? Izgleda že tako. In očitno se mi ne meša. Še dobro.”
“Jaz… Poklical bom električarja naj preveri kaj se dogaja.”
Zmeden se je odpravil v dnevno sobo po telefon. Hodil je po temi, saj se ni upal dotikati stikal za luči. “Tukaj je nekaj hudo narobe.”, si je mislil.
Ko je končno našel telefon, ni mogel verjeti svojim očem. Kar je bilo še včeraj zvečer eden najboljših telefonov na trgu, je bil sedaj le še kos neuporabne šare.
“Sybil, draga, kje imaš telefon?”, je zavpil v zgornje nadstropje. Čeprav je upal, da se moti, je imel občutek, da bo Sybilin telefon v povsem enakem stanju kot njegov.
“V kuhinji na pultu.”
Hitro ga je našel. In kot je pričakoval, je bil tudi njen telefon popolnoma neuporaben.
“Pridi dol, v kuhinjo, prosim!”
Medtem, ko je čakal, da se mu Sybil pridruži, je pregledal še ostalo tehnologijo. Nič ni delovalo. Televizija, računalnik, mikrovalovna pečica, pomivalni stroj. Vse je bilo neuporabno.
“Kaj je?”, se je oglasila Sybil.
“Oba telefona in vsa ostala tehnologija… Nič ne deluje.”
“Ha. Torej. Včeraj čudna nevihta meteorjev in utripanje luči. Danes ne dela nič kar že samo diši po tehnologiji, luči pa se odzivajo na tleskanje s prsti.”
“Izgleda že tako.”
Prešinila jo je misel. S prstom je pokazala na televizijo in rekla: “Prižgi se.” Televizija se je prižgala.
“Kaj za…?!”, je presenečeno vzkliknil Rosco.
“Mislim, dragi, da je očitno. Doba tehnologije se je končala. Začelo se je obdobje magije.”